Spet sanjal tvoja sem kolena,
in roko svojo, ki kakor barka
nežno je prek njih zaplula,
ti v razkoraku se začenja potovanje,
odkrivanje želja, raziskovanje,
v vrč si upanja nalivam sanje,
ko si drgetajoč ustavim sliko.
Repriz nebroj kako me ljubiš čutno,
prehitro se zgodi mi vsako jutro,
kot kosa sem, ki čas z njo žanje ta nebesa,
še čutim težo tvojega telesa,
privija se ob mojega vso potno,
Vdahnem tvoj izdih, kar med poljubi,
ko jemljem te vsakič voljno hotno.
Vsi zadušeni kriki, vzdihi, šepetanja,
zdaj kot odmevi daleč mi zvenijo,
zdaj veš dokazal sem kar čutim,
le znova bi ponovil vsa priznanja.

Perc