Ne bom živel od iluzij,
prav vsak mi dan to zadnjo zruši,
naprtim stare si skrbi,
in brazgotine vrežem nove duši.
Kdo ve kje zmeša se začetek-kraj,
kje bolečina s slastjo novo,
morda so iste duri v raj,
vem v pekel vodijo me zagotovo.
Le nekaj vedite vsi,
če bi obstajal petelinji teden,
ne Bog - le človek podari -
vzame pa ti Čas prekleti...
A nisem žalosten - prej sem vesel -
za vse kar mi je leto dalo,
prej tisti sem, ki zazveni,
ko udari čas ga v življenja tnalo.

Perc