Ogledalo mi pove,
da starost me že baše,
čeprav to meni res prav nič ne paše.

So gube že prisotne,
na glavi pramen las
krasi že sem in tja kak siv okras.

Pa kaj potem,
se staro ne počutim,
v srcu jaz ogromno še igrivost čutim.

So gube, gube smeha,
je siv okras naraven las,
zato za barvanje resnično imam še čas.

Dokler gibljivo je telo
in hodim jaz še kar lahko,
močno prepričana sem, da bo šlo.

Dokler bom razigrana
in še kakšno bom zapela,
se sem in tja še zavrtela, bom še živela.

Naj starost kar počaka,
ne ustavim še koraka,
v življenju pa še marsikaj me čaka.

Antonija