Bil si otrok,
bil si tisti mali,
ko pokrila ga je mati s kapo,
da se ne bi prehladil,
na noč te je pokrila s toplo deko,
sredi noči si se še enkrat pokril,
da si odgnal nočni mraz iz rose,
ki je hlapela iz slabo zatesnjenega okna,
bil si otrok v upu svojega upa,
a narobe misliš o času da odreže
in na novo pripelje istega otroka
z izbrisanimi trenutki preteklosti,
ne odrivaj kar te je grelo takrat,
takrat ko se nisi niti še zavedal,
kaj pomenijo dnevi brez otipljivih sanj,
ne zanikaj hrepenenja,
ne odrekaj življenja samemu sebi,
danost ob rojstvu je več kot odrast
do prvih korakov in večjih v hodu,
hitro bežim, takoj po poljubu,
ko izsesam solze, da me pot ne boli,
ker me že brez tega,
ne uniči mi dneva,
občutek boli,
če bi bil res,
potem bi znal,
znal čutit
o otroku, ki je zrastel,
ker sanj ni bilo,
ker jih resda ni
bilo.
In boli.
A pesem te ne boli.
Ti jih znaš veliko.
Boli.

IŽ-lev