Nikoli se nisva zares našla.
Dolgo sva si hodila naproti,
a na koncu vedno trčila ...
Nikoli se nisva ujela v istem akordu.
Ko je moj čolnič mirno plaval v molu,
si ti vztrajno poganjal kolo v duru.
In vsako novo, skrbno izpeto pesem
si takoj zavrgel, ker si želel drugačno.
Nikoli nisva bila soborca.
Ko sem hrepenela po miru,
si ti že vodil vojsko v boj,
ko sem dvignila belo zastavo,
si jo namenoma prezrl.
Spet te čakam v parku ...
Morda tokrat le prideš ...
Želim, da bi sedel k meni,
se potopil z menoj v objem tišine
in prisluhnil moji simfoniji,
spisani samo zate, že davno.
Morda, če bi res prisluhnil ...
Bi jo razumel ...
Morda bi se takrat le našla,
nekje na sredi poti.
Tam bi mi lahko brez besed rekel ...
kar slišala sem te reči le v sanjah.
Da me imaš rad.