Skulptura (mi nimamo sanj)
v trebuhu razbeljenga plavža
si ga donosila
in po rojstvu
si ga hranila z dišečo mastjo
z drobnimi prsti
si boleče gnetla besede
ko je opotekajoče spregovoril
z okornimi gibi
si risala negotove korake
ko je shodil šepetaje
ob prapoku zore si mu
dala oči
velike kot človeška laket
da nerodnež ni znal gledati
in je mendral svet pred sabo
v podobi ptičjega strašila
je že kot otrok
z osredotočenim žarkom
neusmiljenega pogleda
talil kamen
v strahu so se palače
prestrašene razlezle do obzorja
tedaj so pogubne vode
zalile ozka žrela nežnih ptic
iz stekla in pločevine
jekla in betona
si oblikovala
dremavo skulpturo
ko je bil svet izravnan
in je bilo življenje spokorjeno do smrti
si bleda in hladna
drsajoče odkrevsala v sanje
mi ,
pa nimamo sanj
si ga donosila
in po rojstvu
si ga hranila z dišečo mastjo
z drobnimi prsti
si boleče gnetla besede
ko je opotekajoče spregovoril
z okornimi gibi
si risala negotove korake
ko je shodil šepetaje
ob prapoku zore si mu
dala oči
velike kot človeška laket
da nerodnež ni znal gledati
in je mendral svet pred sabo
v podobi ptičjega strašila
je že kot otrok
z osredotočenim žarkom
neusmiljenega pogleda
talil kamen
v strahu so se palače
prestrašene razlezle do obzorja
tedaj so pogubne vode
zalile ozka žrela nežnih ptic
iz stekla in pločevine
jekla in betona
si oblikovala
dremavo skulpturo
ko je bil svet izravnan
in je bilo življenje spokorjeno do smrti
si bleda in hladna
drsajoče odkrevsala v sanje
mi ,
pa nimamo sanj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 09. 02. 2010 ob 23:08
- Prebrano 1133 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 685
- Število ocen: 15
