Zdaj tu sem, glej in ne, ne grem
nikamor več po tejle poti!
Obstala sem, zastor zaprem
in z odra majhnega uspem
stopiti dol. Le vzdih me zmoti ...

Zakaj se zdi, kot da želiš
vse rutke mojih misli vesti?
Zakaj si vseh nians pridih
in zgodb neskončnih gol navdih,
ki hoče vate me prenesti?

Vem, to ni vdih, je piš samo
zasople megle, ki gre vame.
Zaznavam te kot mil drget,
ki vsemu, kar sem, da polet,
odločnosti harpuno vzame.

Lidija Brezavšček - kočijaž