Pozno kot cvet v bližajočo jesen,
indijansko poletje že dneve krajša,
kot ukraden tuji sad,
mi minljivost je vse slajša

Sem postana voda ribnika,
ki ves miren bo presahnil,
izpet akord v dvorani,
ko bo hišnik luč ugasnil.

Ko mogel bi še enkrat od začetka,
gradu bi ne bilo sezidanih iz peska,
podrt je most, končano potovanje,
zarašča pot, razblinjene so sanje.

Zaprem oči, ko pridejo strahovi,
se ne bojim - sem dosti fatalista -
le čutim vdih, ko izdih je vsakič krajši,
ni vsem zapeta pesem ista.

Perc