Na gozdni jasi iz peloda,
ki ga veter je zanesel,
v rastju vzklila je rastlina.

Se z rudninami hranila,
z dežjem žejo si gasila
in v lepo smreko se razvila.

So raztezale se njene veje,
iglice pa smreko so branile,
da živali ne bi je ranile.

A, ko zrasla meter je visoko
in sneg pobelil je planine,
tja prišli ljudje so iz doline.

Mlado smreko so oči opazile
in niso več moči imele veje,
da bi smreko hudega ubranile.

S sekiro so ločili jo od korenine
in na rami jo prenesli do doline,
kjer so v topel dom jo nastanili.

So z okraski jo in lučkami krasili,
a, na nekaj važnega so pozabili.
To bil njihov dom je in ne njen.

Njej srce že zdavnaj je zastalo.
Ko so od korenine jo ločili,
so ji dom odvzeli in jo nehote ubili.

Zdaj sušijo nje se lepe veje,
lučke in okraski, topel dom, veselje,
vse to nič ne šteje.

Antonija