Še sebi ne priznam in ne zmorem,
ne znam, govoriti na glas
o stvareh, ki jih tu in tam vidi
pozoren notranji jaz.

Pa so samo točke, neskladja,
odmevi vsebin, odtenki porozni,
brez potrebe vsrkani vase;
a jih opazim in zledenim …

oči v predmetih iščejo sebe,
a sploh ne vidijo več površin,
se zamajejo tla in oblaki,
tam nekje vmes pa lebdim.

Če najdeš me v takšni obliki,
ko nisem od tega sveta,
ne ustraši se, je le tista igra,
da ne pozabim, od kod sem prišla.

Lucija