Jezdi sredi stepe sam,
Jutra žarki božajo.
Pogled miren proti goram,
Mogočne ga obkrožajo.

Na višini, v daljavi
Jadra z vetrom lahnim
Orel, ki pogled ustavi
Z zamahom rahlim.

Konj počasi stopiclja,
Ko z ušesi striže
In previdno še grizlja,
Ko prihaja bliže.

A v hipu se ustavi,
Kakor kip okameni.
Jezdec se takoj pripravi
In se s puško zavrti.

A v grmu zvok tišine
Ter dve lučki mali,
Ki oči so starešine,
V njih modrost se kali.

Umirjeno zdaj ven na travo
Stopi mož brezslišno.
Roko mokro in krvavo
Dvigne vznak brezbrižno.

Jezdec koj puško pospravi
In razjaha vranca.
Na to v hipu ga priravi
En pogled na indijanca.

Stopi k njemu, a le ta
Se na tla prevrne.
Z zadnjimi močmi poda
Mu dlan in k njemu se obrne.

"Hvala, beli mož, za vse
Kar si zame storil.
Moje pleme zdaj le te
Sledilo bo, ko boš govoril"

V zadnjem dihu mu spokojno
V roko stisne še pero,
Ki pove naj vsem pred vojno,
Kdo zdaj poglavar naj bo.

-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-

Pogled v daljavo je uprt,
Z njim bratje rdeči.
Proti beli rasi zdaj le smrt
V odločitvi je boleči.

Weirdness