Oddaljeno čustvo oživi,
išče izhod, da zamegli
preklet kristal bolečine,
ni prostosti, da izgine.

Sebi občutke kradem.
Lažem, zatiram, se umažem.
Trenutkov izrabiti ne znam,
smeh v joku ne prepoznam.

V sebi glasove obujam.
Grešim...življenje zamujam.
Svoji duši kraljujem,
da svobode si ne dam, obžalujem.

Svoj prestol umažem,
vse besede sebi zlažem.
Približujem v mislih se telesu,
spotikam se v izglubljenem plesu.

Občutek krivde skrbno ignoriram,
gabi se mi smeh zrežiran.
Bolečino smatram za normalo,
smilim se sebi..
ker jaz tonem v pozabo.

blend