Zunaj je pravljica - neumorne snežinke se vrtinčijo v vetru in skozi priprto okno pihlja zima. Utapljam se v verzih prijatelja in se ustavim pri Violinskem koncertu - prežarčen. Glas iz globine možgan mi veli: piši. In kapljica za kapljico črnila nastaja pričujoče. Prijatelj je cent kilometrov od tod obsedel pred televizorjem, menda angleška liga, mene pa kot vetrič izza okna boža želja po večnosti. Zazrt predse ugotavljam, da vse mine - včeraj sem pokopal najstarejšega prebivalca svoje sobe - četrt stoletja star filodendron. Na mestu, kjer so se bohotile njegove korenine, je danes petindvajset knjig, starih skoraj stoletje - nažirajo jih žužki - vse mine. In ob zavedanju le-tega, naj mine tudi ta pesem.

Jan Šmarčan