Razklenjena dlan,
razkosano srce,
ki je včasih ljubilo...

Svetilka, ki umira zase;
je kakor kaplja krvi,
kapne na drobec nežne nedolžnosti.

Na oltarju, pred
obličjem Smrti;
darujem lastno dostojanstvo,
odvzeta je moja kri kot cena
za tiho večnost.

Modrost peščenosti Časa,
je kakor čaša večnih hotenj,
katerim podlegamo.

Zadnja izmed solz zdrsne
ter se zapre vase.
Bistvo njene veličine,
je ujeto z bolečino.

Ostane poezija Greha

tadej