In kot ptica odletel sem k svojemu jugu,
Tja kamor veter brije grenka srca,
Obdana z bolečino v grlu,
In ostal bom tam kjer srca mlada žarijo v temni noči,
Kjer zvezdnato nebo mi kaže pot,
To pot odletela moja krila so v sreči.
Preletel sem dolgo pot s srcem brez kril.
Vračam se domov na svoj jug,
Kjer ni zelenja, ni trave,
Tja vrača zdaj moje se srce.

Pot ostane naj zavedno v srcu mojem,
Kakor vihar na nebu tvojem.
Na nebu polnem ugasnjenih luči,
Ki kakor srca temna s krvjo prelita,
Z tvojo dušo opita,
V žalosti molče.

Vrnil se bom tja kjer duša moja, polni moj dih
Tja kjer ljubezen tvoja mi nebo več navdih.
Ostal bom živ za voljo sebe,
prej kakor zopet ljubil bom tebe.
Ljubil raje svoje bom srce,
Kakor da zopet vrnem se na te pote.

In ko vprašala se boš zakaj ,
Vedi da v mojem srcu takrat cvetel bo drugi maj.
Listje odpadalo z drevja zame več nebo,
Poletje vedno zame ostalo bo.
V očeh mojih vidil bom le svoj dih,
Nebo več solza, niti gorja,
Ne bom se spominjal več najinih pota.

rok samec