Nekoč sem bival v lastnem zatilju
in se vsak dan drgnil s ceneno smolo.
Ljudem je bilo že takrat precej jasno,
da moji gobasti in mogočni prašniki
ne bodo redno medili usahlih votlin
pričakujoče okrancljanih mestnih kobil.
Dozoreval sem v sajastem, vzvišenem molku
in se do norosti opijal z brutalno domišljijo.
Svojim plahim otrokom sem le redkokdaj dovolil,
da so na mojem mastnem pogrebnem cvetju
s svojimi tankimi rilčki nadomeščali čebele.
Navsezadnje pa sem v dnevnem časopisju
svečano a s precejšnjim zadržkom oznanil,
da sem pravzaprav stkan iz vlaknaste vode,
neporavnanih računov in ugašajočih zvezd,
ter si kot takšen pravzaprav ne zaslužim
da bi me moji upniki dali javno prebičati.