Sofija, ali iščeš ptice, ki gnezdijo na podstrešjih rumenih hiš
ali otipaš sonce, ki ob petih ob čaju z damami kramlja
ali zidaš cerkev, trg, samostan, kamor bi se skrila
svojo bit med ledenimi zidovi ubila
da bi skozi telo zasijal ves svet
in kamen se zapira, Sofija
med čermi leži truplo dekleta
in nanj sled oblaka lega
v prsi se škrlatna rana pogreza
robove ostrih besed boža, jih gladi
trebuh je čvrst kot skala
in stegna nevarna
brez oken in misli
v vetrovnih dneh udarna
ki jih v brezno odnaša
tako minljiva sem in brezizrazna, Sofija
kot počena skodelica
ali jušnik, morda krpa za prah
nepotrebna in neprijazna
Giselle, ne, na rokah ni mesta za vbod
na nogah ni ovoja in ne šepajočega koraka
je le krvoločna drhal, ki pije tvoj sok
v trpkem obupu vedno narediš vse, Giselle
celo v najhujši pripeki poprimeš za srp
in žanješ žito, mak, plevel
in pordelo čelo potone v vrzel
ko se krčiš v samotni bolečini
in luna se s spomini napaja
Giselle, prebudi se, momlja gospod Eliot
le mora te tlači
in nož se še zadnjič obrača
ne vem veliko o bogovih
a poplava in suša pustošita oči in usta, Gisellle
ah kaj bi to, gospod Eliot, prišla bom in odnesla zvezdni prah
prilastila si bom Ljubezen in odnesla čepico stran
oblake bom poprosila za roko in sonce za objem
ptice za nebeško pesem in gosenice za topel sprejem
Sofija, tako mi je hudo
ne bom drgnila brazgotin, ki se nabirajo za razbitim čelom
jedla bom žolco iz rok in popila prevreto kri
naj me žge, naj me raztrga
v preddverju so vlažna bedra
zaloputnem veke
me nabrušena kosa čaka
in nož se v srcu še zadnjič obrača

sheeba