Prosim, ugasnite ta kičast dan,
ko ga gledam, me bolijo oči.

Rumeno zelena sluz je napadla moje dihalne poti,
napolnila praznino v moji glavi
(te resnici na ljubo ni bilo malo),
sili me v posteljo, v kašelj, hropenje.

Borim se z njo, krčevito.
S sirupom iz smrekovih vršičkov,
skrbno nabranih konec pomladi nekje na Pokljuki.
Od silne sladkobe mi postaja slabo.

Z medom, čaji, limonami in nekimi tabletami
(brez oznake firme, da ne delam reklame),
na katerih piše »direkt«., mogoče so direkt,
vendar vse kaže, da so zgrešile smer.

Podobe so se zlile v eno samo.
Koža na kožo deluje lokalno in časovno omejeno.
Šumenje in piskanje v ušesih ne neha.
Tudi svojih misli ne slišim več.

Prosim za malo tišine,
počasi mi namreč zmanjkuje idej.
Tolažeča je le misel, da je pač takšen čas.
In je potrebno samo potrpeti, da mine.

Luna