Postopaš po avtobusni postaji.
V dolgem črnem plašču se skrivaš pred pogledi.
Najstnica.

Rišeš smeh na obrazu svoje maske.
Seješ ga še med tiste, ki te obdajajo.

Tako preprosto je življenje zate.
Živiš z otroško nedolžnostjo v očeh.

Hodiš iz zgodbe v zgodbo, iz objema v objem, iz družbe v samoto.
To je tvoj cikel.
Iščeš svoje meje in jih prestavljaš na nevarno stran.
Zavita v svoj plašč, skrivnostno izgineš.

Tako preprosto je živeti v poletju časa. Zate.

Na jesen življenja sediš pred kočo v senci lipe.
Skrivaš grčaste prste v rokavih tistega črnega plašča.
V njegovem zavetju pestuješ spomine in skrivaš žalost
tvoje mladosti.

lenči