Šla sem k Fuksovi brvi iskat haiku.
Ledena voda je bežala iz objema bele tišine nekam na jugovzhod.
S sabo je odnesla čisto določen, a neprestrežen hipni preblisk.
Sava še nikoli ni bila tako zelena.
In jaz še nikoli tako zelo bela kot je bilo belo vse okoli mene.

Morda pa nekdo na kokrškem mostu v Kranju
nastavi zenice namesto mreže in ga prestreže.
Moj pobegli haiku.
Zeleno - bel.

Najbrž ga bo videl modro ali rumeno.
Tudi prav.

Lidija Brezavšček - kočijaž