Prižgem ekran
občutki dobijo besede
iz misli piše
notranji zagon občutkov

iskajoči zven dotikov
v nevidnem polzečem času
brisanja včerajšnjih
neuspelih tegob želja

pakiram občutke
v šifrirani kovček
za dolgo pot v neznano
med kamni senčnih sledov

v torbico zlagam
neobstojne barve
narejene za kratke dotike,
potem sledovi izbrišejo

vse neskončne sledi,
ki nimajo namena obstanka
v večnosti bojev
prevlade smislov.

Za dlje zdaj mečem
na hitro pristajajo predmeti
v neredu mučkam na dno,
sled bo ostala v spominu,
ostal bo prazen papir
in vonj po celulozi
bo častil napredek.

V hitenju naproti
bo postalo svetlo,
dan v svetlobi bisera
bo odprl pogled v očeh.

In grem.
Naproti.

IŽ-lev