Predniki kavbojcev
beli možje v iskanju,
so dišave dišale
in dežela je štela
za Indijansko.

Šotori so izginjali,
pri vsakem obisku belca
jih je padalo zmeraj več,
dedje z rodbinami,
matere z otroci,
očetje s sulicamim
v boju za hrano
na lastni zemlji.

Grive so vihtele
na hitrih konjih,
a orožje je bilo
preslabo za moč močnega.

Trgovina je naraščala
in orožje so vihteli
moralno pisoči
najmočnejši v fizični moči
s smodnikom v roki.

Iztrebljeno kulturo
je nadomestila priseljena,
ležijo hiše na grobovih mrtvih
padlih domačinov.

Moralo je pasel beli,
moralo še zdaj vihti,
nad šibkim se nagiba,
dviga svojo moč.

Ko sami enih par nas bo ostalo,
ko nihče ne bo snemal in igral,
bo mogoče kvazi nekaj umrlo,
se znova rodilo nekaj prav,
nekaj človeškega,
prirodnega,
če je umetnost še del
naravnega.

V rezervatih umira tisoče let
stara kultura,
ko kavbojci še pazijo na red,
na red moči,
kot od začetka sestopa
na tujčevo zemljo.

A rezervati govorijo,
tam je kultura,
ki vidi cvetove samo še v opoju,
tiste naravne so odvzeli,
sterilizirali, da se ne razraste.

A saj so reveži,
brez denarja ni kulture.
Zato so samo bogati kulturni,
njim pripada slava in čast.
Bolečina se seje drugje.

IŽ-lev