ČASOVNA CELINA

So se čustva razbohtela
med drevesa, gozdnih tleh,
so me potke osvojile,
me vodile z njo v greh.

O ti jasica med listjem
čuvaš srečo in mladost
odkar sva prvič se ljubila,
tu ostala je skrivnost.

Večkrat tam v senci krošenj
se na mahu znajdeva,
tudi gozd se z nama ljubi,
saj sva z njim prepletena.

Zahvalno gledava vrhove
zdaj mogočnih višjih vej,
še danes po tolikih letih,
skrivnost je ista kot doslej.

Notranje nebo se rojeva
s časom misli in hotenj,
ki me spreminjajo kot leča,
iz žarkov sonca v ogenj.

tomi