Zajadrajte glasni odlomki v davnino,
odvlecite s sabo krvave domene,
ne iščite več Nje, ne diha brez mene,
postrgajte s časa prekleto ravnino.

V naročjih tovorim natrgane liste,
popisane z težkimi stavki žalobe,
pod golimi gležnji zabriski svetlobe,
jaz pa tu v nestvarnosti zrem v zloge iste.

Ko bi le takrat mi povedati znala,
še preden ji plesen obraz je prekrila,
da z mojim jezikom zapeti ni znala,
zavest bi drugačno podobo dobila.
Odstranil bi sebe s predpražja portala,
koprena bi njene prikazni pokrila ...


Tako pa jo hranim v stoletjih trohnobe
ki moja jih blazna sla v kri tekočini;
to niso, ne bodo le sprani spomini.
Je moja srž, večnost neskončne tesnobe.

Lidija Brezavšček - kočijaž