tik tak skozi mrak
kuka luna, spi oblak
kitke trga, niti reže
ujame se v prosojne mreže

zopet zvezda uzre nemir
staplja se v mlad večer
moja smrt vdano tiha
bok vesolja komaj diha

v rokavu pajčolan
boža lice, ki gleda stran
luska sna zatre glasilke
zabodejo v srce pletilke

ah, kaj bi pisala
beseda je nema
pesem v skrinji otrpla sameva
ne bere se
nima začetka
nima imena
nima odmeva

sheeba