Ni več daleč
do belega mesta,
do sonca z obrazom
in hlačastih dni.

S krvjo premazana cesta,
lepa reč in daleč je dim.
Nagi vojščaki hitijo v vrsti,
nagi vojščaki, grki in mi.

Ni daleč več,
pravijo mati
in gledajo v sonce;
bole jih oči.

Skrbno baravamo cesto,
premalo bilo je sedmin.
Vrste, ki nosijo krste,
vrste nam režejo prse.

Ni daleč več;
prevozila preveč
je steklena kočija.
Konec je, pravi mularija.

Personable