Boemsko stremeče vesolje

Rad bi pogledal vsebini v obraz, (praviš).
Med svojimi prsti treš orehe listov,
uživaš drobne sadove,
predeš in grizeš oluške,
ki so zate na novo (pre)vzet svet.

Ob(laku) nadaneš rdeče
ogr(lice) lepljive šminke,
takšne, cenene,
ki ti jo je podarila
pro(dajalka) lutk.

Razgrinjaš cesto
na zgodnje zibelke zelene,
na prvi popek rast(line),
na (roj)stvo smisla ...

In v ciklu,
kjer želiš najti
vrelec vedre vsebine
zaklinjaš z zdrobom zelik
stare spomine.

Najdeš tisto, ki ji gledaš v obraz
in se njeno telo
z(druži) s tvojimi oluški
opitimi s šegavo šminko
znotraj popka sveta -
v boemsko stremeče vesolje.


Nemo

Komentiranje je zaprto!

Nemo
Napisal/a: Nemo

Pesmi

  • 26. 01. 2010 ob 17:13
  • Prebrano 840 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 160
  • Število ocen: 4

Zastavica