Rad bi
pogledal vsebini v obraz, (praviš).
Med svojimi prsti treš orehe listov,
uživaš drobne sadove,
predeš in grizeš oluške,
ki so zate na novo (pre)vzet svet.
Ob(laku) nadaneš rdeče
ogr(lice) lepljive šminke,
takšne, cenene,
ki ti jo je podarila
pro(dajalka) lutk.
Razgrinjaš cesto
na zgodnje zibelke zelene,
na prvi popek rast(line),
na (roj)stvo smisla ...
In v ciklu,
kjer želiš najti
vrelec vedre vsebine
zaklinjaš z zdrobom zelik
stare spomine.
Najdeš tisto, ki ji gledaš v obraz
in se njeno telo
z(druži) s tvojimi oluški
opitimi s šegavo šminko
znotraj popka sveta -
v boemsko stremeče vesolje.