Ko veter veje v krošnji najine graščine,
tkeš z mojo roko.
Še eno bajko šepetaš v uho mi,
še eno, eno …
na metre tafta, muslina, krojiš obleko.
Žakardno ogrinjalo na ramena
mi poklanjaš.
Na dotikov krinolino
poljubljaš resic in pomladi.
Pod baldahinom zvezd,
na blazinah tkanih iz marjetic,
izbirava manšetne popke v očeh
in na vatle svilenega brokata
zlate misli mi natkeš.
Frak, nežen kot svila,
oblačiš si pod mojo kožo.

Mojki