Moja senca si,
ki zapolnjuješ krvave medprostore,
zaganjaš prve jutranje zaslonke svetlobe
in se zarezuješ v vsako najmanjšo špranjico
neobdelanih želja in
zaslepljenih neznosnosti.
Moja senca si
in med trdimi koreninami te hranim
z drobtinicami namočenimi v sončno juho.
Trohnoba umira v sunkih življenja.