čakanje se skriva za pahljačo
in me ob vsakem premiku urinega kazalca predira, Sofija
tesnoba se ugreza v srce in ga hudobno odpira
razprede korenine, zasede mišična vlakna viharno
in naslednji premik vse od začetka
po rokah se pretaka varljiva toplota
noge so mehke, dihanje lazi po ščavju
trebuh se krči, usta morala zapahne
hrana ne diši in pijača je plehka
počasno umiranje in oživljanje ob stiku besed
čakam, dremam, poslušam
in noč zareže v hlebec duše
odpira jo, da vzplapola pod strop
vidim vse, da komaj kaj razumem
a vse je tam iz dna duše vrženo na dlan
da se prebira, ko ulice spijo in so okna tesno zaprta
in tako rezka je stena, da nabreknejo bradavice
prsi kot gobe so žejne, pljuvajo peške
prekleta zlagana gospodična Morala
usipaš se, peniš, z zobmi drgneš in visoko zveneče nasmehe ceniš
vidim gospoda Eliota, kako se poigrava z vprašanjem tišine
gleda se v ogledalo, poglablja se vase
razpira objem, da sprejme mravljišče besed
kot semenka se dviga, z biseri znoja na zgubanem čelu
razpoči se, v tekočini želodca poltene kosti razmoči
potem zakriči, ko pade na kolena
z glavo na ostrino hinavskega prijema
kliče me, Giselle, pridi, Giselle
in tečem z odprtimi usti
odpre se grozljiv pogled
kot da ni ga nikjer
predaja se, začne boleti
staplja se z mesti
Benetke, Rim, Ljubljana
in sneg se sveti
ko motne vode prebujajo sence
Sofija, prekleto, zbrala bom najgrše besede
in jih pometala vsem gospodom in damam v obraz
škrtala bom z zobmi, vpila, pljuvala, noro cepetala
in moje ognjene oči bodo kot dvoje duš iz pekla govorile
ljubiti in odpreti prepovedana vrata, sezidati prehod, ki vodi naju na drugo stran časa
in gospod Eliot šepne
ne dovoli, Giselle, da stopinje le odmevajo v spominu
skozi prehod, po katerem nisi krenila
proti vratom, ki jih nisi nikoli odprla
ne dovoli, Giselle, saj čas gre proti koncu, ki je vedno navzoč

sheeba