Senca sem, odlitek tebe
v vroči ožganini,
ti drevo si polno sebe
v smisla ostalini.
V hotni sončevi vročini
tonem v dno, pod tebe.

Tvoje trpke korenine
grebejo po meni.
Posmoljene ureznine,
spete v krik stopljeni,
trgajo vek orošeni,
dokler jok ne mine.

Sonce v oknih vej spregleda,
vdih me spet doseže.
Tja do korenin pogleda,
z žarkom znak mi vreže.
Zlata, mehka roka seže
v srž - nisem več bleda.

Vstanem z debla, obložena
s polnim dihom njega.
Dolga, močna kot nobena;
topla, polna vsega.
V soncu se dotikam brega -
pesem bo rojena.

Lidija Brezavšček - kočijaž