Ko je sonce skrito, drevesa ne mečejo
senc.
Užaljeno jih pogoltnejo in zatlačijo pod svoje vlažne
korenine.
Senca je sončev prikriti del, zato v trohnobi besno joka.
Tresoči jok užaljene sence zamaje drevo nad seboj kot njegov močni
osebni potres.
Trepetajoče drevo zbudi ignorantski veter in požgečka za(s)tiralske
oblake, za katerimi se skriva sonce.
Vsaj en oblak se zdrzne, kihne in se razprši.
Sonce vehementno skoči izza njega in (ku-ku)glej, več skrito.
Naše drevo (in tudi druga seveda, po želji) spet začne metati
sence.
Kako daleč bo vrglo svojo, je seveda odvisno od tega, kako globoko
je drevo včeraj ali že prej pogoltnilo senco, kako mokra je bila od
joka in vlažne trohnobe in kako močno si je želela na plan, pod
sonce, za svoje drevo.
Kako daleč bo segla senca, ni odvisno od višine drevesa.