O senci.

Ko je sonce skrito, drevesa ne mečejo senc.
Užaljeno jih pogoltnejo in zatlačijo pod svoje vlažne korenine.
Senca je sončev prikriti del, zato v trohnobi besno joka.
Tresoči jok užaljene sence zamaje drevo nad seboj kot njegov močni osebni potres.
Trepetajoče drevo zbudi ignorantski veter in požgečka za(s)tiralske oblake, za katerimi se skriva sonce.
Vsaj en oblak se zdrzne, kihne in se razprši.
Sonce vehementno skoči izza njega in (ku-ku)glej, več skrito.
Naše drevo (in tudi druga seveda, po želji) spet začne metati sence.
Kako daleč bo vrglo svojo, je seveda odvisno od tega, kako globoko je drevo včeraj ali že prej pogoltnilo senco, kako mokra je bila od joka in vlažne trohnobe in kako močno si je želela na plan, pod sonce, za svoje drevo.

Kako daleč bo segla senca, ni odvisno od višine drevesa.

No, malo tudi.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 23. 01. 2010 ob 13:23
  • Prebrano 766 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 277
  • Število ocen: 17

Zastavica