Jutro je bilo rožnato
in tvoja lisasta koža
je zadišala po koprivah,
ko so ti pomodrele ustnice.

Kot velika silikonska krava
si se nekoristno privlekla
skozi napušč v svojih ustih
v našo zadnjo skupno molitev.

Na mizi je zažvenketalo žganje
in takoj nam je postalo jasno,
da se bo tvoje srce ustavilo,
še preden bo steklenica prazna.

Poštar je pozvonil dvakrat,
in v štali je cvilila svinja.
Ata pa so se pokrili s klobukom
in odšli v bife na postaji
zapit tvojo zadnjo penzijo.

Dani Bedrač