Nisem hotela misliti na večer. Na dolgo noč brez spanca. Vedela sem, da bom trepetala. Nekaj zaradi mraza, še veliko bolj iz strahu. Čakala me je noč stisk, v kateri bom tuhtala. Spraševala se bom: „Bom zmogla? Se lahko zoperstavim? Se z njim borim?“
Še tesneje se bom zavila v staro prešito odejo, ki mi je ostala, kot edina dediščina od moje babice. Gledala bom v strop in štela ovčke. Želela si bom, da bi končno zaspala.
Šele proti jutru bom utonila v nemiren sen.
Sanjala bom o nama … Tekli bova proti gozdu.
Ona bo veselo lajala. Jaz se bom prešerno smejala.

Lea199