V majhnem mestu, tik ob Soncu,
po poti k dolgi mlečni cesti,
ko prepelješ že dve mesti
stoji dežela »Piškožicelj«.
Tamkaj rastejo baloni
in razkošje sladkih sanj,
hišice so kot bonboni,
celofan je čist zaman.

Sladko mleko in sorbet
rolice in čokoladke,
snežne lučke, sladoled,
vsega tu je na pretek.
Če obiščeš jih v mraku,
v skrajno desnem sončnem kraku
prevažajo še na oblaku
sadno gumo, penast nič,
bonboniere in praline,
lakrice, konfete fine,
preste, kola palčke, polžke,
vsemogoče sladkarije,
da nikdar ti tek ne mine!
Srečnih noskov, kratkih nog,
valjajo in pečejo, čokolado vlivajo,
torte, puding, slastne kreme
v piškopeku mešajo.

O, so urni piškožiclji,
belih kapic pridnih ročk.
Vsako polnoč, preden
zora vzide na dosego rok,
piškotke sladke pečejo
in rogljičke vzhajajo.
Medenjaki so umetnost,
recept nikomur se ne izda,
in da niso zgolj le keksi
jim mrvice nasujejo,
in da sij je bolj nebeški,
z mesečino jih obsijejo.
V razkošju marmelade
in v sladkorju za vse nade,
vsem zelo poznan je
možicelj belih brkov,
in ne žuga nič zaman,
ko v ihti in nevihti
kriči v medeni dan:

»Prikupni mesečevi medenjaki,
obliti z mrvicami kometov
in sladki polmeseci
obsijani z mesečino,
skrivnostno izginjajo!«,
zasliši glas se Piškožiclja!

Takoj ko reče, zapodi se,
boben dvakrat zdaj udari
da odmeva vse do Zemlje,
ne, sekunde, ne zapravi,
ko s skokom v kočijo
kretne dvokolesje sončno
da se čokoladne palisade
sesujejo v neskončno.
In možiclji, brez vprašanja
v vrsto že se postrojijo,
medenjake in polmesce
vse na pladnje položijo.
Zopet trešči, »pet jih manjka!«
»Kdo si umazal je ročice
in odnesel te sladice?«
»Kje se skriva tat, oj zlomek?«
»Kje se straža zdaj potika!"
"Tatu lovite, po osončju stika!«

Uf, zgodila strašna se zmešnjava,
straža teka vse okrog,
izlila vsa se marmelada,
prekucnil se je sladoled,
mešan s češnjo in dodatki,
stekla vsa je čokolada …
»Neeeeeeeeee!«, se sliši.
»Hitro, hitro, zdaj tecite,
preden gospodar se vrne,
postorite, uredite,
medenjakov pet naredite,
pometite vso osončje!
Zloščite in posladkajte,
ostružke, listke, lubje sladko.
Pozabite moko gladko,
spravite v škatle, shrambo.
»Bleščati mora se, tecite!«
Vanili, cimet, vonj oreščkov,
zadiši naj čez vso mesto.

Preden ura šest odbije v
mesto gospodar zavije.
"Hm", razmišlja, "čudno, čudno …"

Se nadaljuje …

Mojki