Mesto je kot madež brezglasja razpeto
na oblem hrbtu želve, ki stopa počasi

v zaprto veko svojega spanja, in vsaka
ulica pelje nazaj v dušo, ki jo je spočela,

in vsaka usta jemljejo nazaj vse poljube.
Ne vsiljuješ več svojega jezika, z njim

le tipaš in drsiš po kamnitih stopniščih,
po svetlobnih jaških, med stenami,

kjer spijo grifoni in cvetje. Hodiš med
usedlinami nekega morja, ki je odšlo.

Pod tvojimi nogami se drobijo školjke
in njihove lupine se bleščijo v soncu.

Tvoj jezik ne luknja več nebesnega svoda
kot visoki stebri, ki se dvigajo v sončavo,

bolj je podoben zračni terasi, na kateri
se ustaviš in opazuješ bela trikotna jadra,

ki drsijo po gladini. Morje te je spremenilo.
Čutiš pretresenost vesel, ki se potapljajo

v krhkost vsega, kar si snoval. Zato
zdaj puščaš več prostora med besedami.

Zato zdaj govoriš skoraj neslišno, kot
veter, ki piha med trtami in drevjem.


(Iz zbirke PESEM SI 07)

Franci Novak