Melita Levstek Govže, maj 2005




Bilo je to nekoč, ko sem bila še jaz.

Takrat je sonce še sijalo, nebo še modro je bilo ...

verjela sem v življenje in da je vse lepo ...

A zdaj ni več tako.

Nikdar več me ni, za vedno.




Karkoli že gradim, vse sproti se podre,

upanje mi jemlje vse, kaj še ostane mi?

Zakaj ni sonce več toplo,

zakaj ni modro več nebo,

zakaj ne vidim ljubljenih oči,

kaj res, res nimam več moči?



Koliko potokov bridkih še solza

prelije bolečina in gorje?

Koliko še biserov spremeni se v prah,

da življenje se rodi morda???

Kje si, srce goreče, kje ...



Namesto življenja, strup po žilah ledeni,

peče rana premočno. Vse telo mrazi.

Največja sreča se v najhujšo bolečino spremeni,

ko glas ti ljubljeni pove, da nikjer te ni.

Zato me ni, čeprav živim.




Veter je odnesel vse, breztežno zdaj lebdim

kot v vesolje, nekam daleč jaz bom zdaj odšla ....

zbogom, življenje, odhajaš mi grenko,

res nikdar več me ni? Za vedno?



Pazi, človek kaj želiš si, želja uresniči se,

a ne veš še, da uniči ti srce.

Želja izpolni se - nato pa hladno ubije te.

A brez srca - ni neba, ni ptic in ni trave

in nikdar več, za vedno, ni ljubezni prave.




Samo ena svečka drobna še gori

v temni noči, z vetrom se bori ...

se bori, a zmanjkuje ji moči ...

Melita Levstek Govže