Giselle XVIII (Nemir in tisoč vrat)

ne hodi stran, Sofija

zbudi se, Giselle, odpri vrata

ne bom odprla vrat, Sofija

hudobna vila skozi prste grom usipa
potuhnjeno za mojim srcem tipa
nevihto prebuja in besno rohni
s svincem na dlani telo ohladi

praska, hrusta, duhov se dotakne
gole stene na obrežje premakne
listje osuši in pomlad zaničuje
drevesa v ledene okove zakuje

in že kotali se strah proti duši
vasi in mesta pred sabo ruši
strast spreminja v ude voščene
svila izbruha niti lanene

njen povodec je hladen in grob
hoče pahniti ljubezen čez rob
reži se, kri sceja, brezčutno strmi
stekleno oko se v grozi blešči

kot kača strup v zrklo kane
z mečem zariše pekoče rane
nevidna naseli se za mojimi očmi
kjer do naslednjega koraka tiho ždi

kaj delava tukaj, Sofija
zdravila
zakaj zdravila, Sofija
moraš biti pogumna sedaj, Giselle
vem, Sofija, a če zaspim, mi z iglo prebodi srce, da me hudobna vila ne stre

mandlji, orehi, makadamija, pistacija, to mi je prinesel gospod Eliot
dovolj mu je bilo posedanja v sobi z ženskami, ki so govorile o Michelangelu
rada imam oreščke

sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 20. 01. 2010 ob 02:46
  • Prebrano 765 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 220
  • Število ocen: 7

Zastavica