Igrala je violina to pesem,igrala jo je na vso moč in nikoli ni prenehala.
Igrala jo je vsak dan in vsako noč in nikoli se ni utrudila,saj je vedela da mora igrati na te note,katere je nekdo že davo dvrgel kot kliše.
Ob njenih zvokih ti je zaigralo srce,zvok voioline te je ponesel v daljave, tako nežna,tako mila in nebeško lepa je bila ko se je s svojim lokom dotikala zlatih srun,ki so se  v mesečini svetile, kot zlato.
 

Igrala je violina to pesem,in vedno ko jo je dokončala jo je ponovno začela igrati.
Vedela je da mora igrati to melodijo usode, a ni vedela zakaj in ni vedela kdaj se mora vstaviti,kdaj naj preneha z božanjem svojih strun, ni vedela kdaj je pravi čas da preneha s to igro polno prevar in laži .

Bala se je,tako zelo se je bala da je samo igrala in igrala...
Zbala se je da jo bo kdo zavgel kot kliše,bala se je da jo bodo zamenjali za katero drugo od njenih sester.
Bala se je,resnično jo je bilo strah zato je igrala saj druga ni znala,kaj drugega si tudi ni upala...

Nikoli ni hotela biti rezerva na koncertih,katero uporabijo v slučaju če katera od njenih sester zatajila ali se pokvarila hotela je biti vedno prva violina, in hotela je biti edina.

Igrala je violina to pesem, igrala jo je na vso moč in nikoli ni prenehala,saj se je bala da jo zamenjajo za kliše,za tisti kliše,ki ga nihče več noče...
Kaj kmalu za tem pa se je po dolgih letih mučnega in neizprosnega igranja le predala,izgubila je borbo s časom, ni zmogla več te igre...
Pa če prav ni zmogla več iz sebe izstisniti prav ničear več je v sebi še vedno čutila to igranje z strunami,nikoli ne bo pozabila tega občutka sinfonije.

Njena melodija je bila tako zelo lepa....
V sebi je še vedno igrala to isto pesem kot pred leti,pa čeprav ni bila več vredna prav ničesar več,saj je postala kliše,tista stvar katere jo je bilo tako zelo strah
Postala je tista nekdo,katere ni nihče več maral...

In četudi je postala kliše,je postala nekdo,ki še vedno igra tisto melodijo...
Saj sama ve katero:
KLIŠE...

JERNEJ