V modrem plašču, z otroško majhnimi
koraki resno stopicaš proti grajski dvorani.
Pod kapico s finskim vzorcem, zavezano pod brado,
sanjajo tvoje rjave oči. Okrogel nosek,
rdeča, od mrazu zaripla ličeca hrepenijo po pravljici.
Enajstcentimetrski odtisi v snegu odkrivajo tvoje otroštvo.
Pred masivnimi grajskimi vrati obstojiš.
Sežeš proti kljuki, a je previsoko. V trenutku otroške ihte zaškripljejo vrata v tečajih in se odprejo. V svoji nerodnosti stopiš med otroke,
ki pegastih ličk, črvivih zob in sramežljivih pogledov nestrpno čakajo vilo pravljic.
V rokah prinaša iz blaga sešito žogo,
ki, kotaleč se k tebi, vprašuje:
»No, povej, kako ti je ime? Kako ti je ime?«
Dvorano prevzame tišina, vsi uprejo pozornost vate in
čakajo. Nestrpnost narašča.
Potem pa le. »Jaz!«
Z majhnimi prstki, z nasmehom pokažeš nase in ponoviš: »Jaz!«
V tistem trenutku pravljica več ni pomembna.
Z igrivostjo v očeh me primeš za roko.
Ničesar več ne slišiva.
»Tukaj si, moj mali Jaz,« ti zašepetam in v objemu poljubim na lica.

Mojki