ne pusti me volkuljam, Sofija
le pramen mojih las za ozek pas si želijo
in valovanje morja v školjki
ki odnaša naguban obraz
joj, to meščansko čebljanje
ki me zbada trezno, a ne zbode nežno
naj se stre lupina, da utišam v glavi glas
kaj pa vejo, kaj mi paše
zakaj kosilo točno ob dveh
in moški pogosto na vrhu
zakaj bluza in ruta in sprehodi na glavnem trgu
Sofija, izpita in pusta je lobanja, ko glodajo kost
in bleda in hladna je polnočna duša
žareča, rdeča, od mrtvih teles poslana
s premogom nastlana kot zoglenelo imetje
igraš svojo vlogo morda, Sofija
ali si zamudila razklan, pijan od bolečine tisti dan
ko so delili vloge dvornih norčkov in zvezdic zaspank
takrat sem sanjala, da ni mesečine
in sem pela do kolen v blatu
je moja roža skrita
z ročicami ovita
semena naj osuje
razprta mehko pluje
je moja roža topla
v noči hrepeneča
nemirna in ščemeča
je moja roža vlažna
z dežjem se pogreje
skrije se med veje
prekleti dvom in gnojna rana
vzdiguje se sivina suhoparnih dni
Sofija, postrgaj luske z mojega telesa
prevri vodo in potopi vanjo votle vrvi
duša narašča z vsakim udarcem na boben
in odnaša zimo, norčavost
klobuke in grenke muke spolzkih rib
gospod Eliot mi je rekel, naj ležem in zamižim
da bodo mogoče takrat pljuča odprla svoje prostore
in zvrtinčila prevetreni zrak
a jaz si zopet zapojem pesem o roži
ki se je tako dobro skrila, da je pozabila kot kaj se je rodila
kot sočen cvet ali prašen premet iznakaženih zrcal
in gospod Eliot mi je celo kupil čepico za spanje
zato, Sofija, vzemi na znanje
da me pred deseto uro zjutraj ne zbudiš

sheeba