ponavljanje vedno drugačnega

ljubim te, se privid riše sredi puščave,
ljubim te, v tišini neslišno vodi iz puščave,
lakota in žeja se že v bit zajedata,
ljubim te, iz davnine je zdaj sipek pesek te puščave,
moj stvarnik v zenitu izpija iz zadnje kupe,
ljubim te, iz pradavnin ustavlja ples na obzorju puščave,
v pogledu zadnje lune je moj klic, da,
ljubim te šepetajo osušeni vali moje puščave,
vihar pojenja v svojem nerazumnem besu in
ljubim te nestvarnost zlije v oazo sredi puščave,
vse drugače je, kot je prej bilo,
ljubim te ni več privid, ni več tih in ni puščave,
ljubim te slači tančice peska moje puščave

dani