z vznemirjenjem koža nasuta
v srečo je noga obuta
razbiram gozdove, krajša je cesta
mimo hitijo najina mesta

danes ne pišem pesmi turobne
melodije srca so nežne in drobne
sneg bo kmalu pod prsti skopnel
veter bo gumbke na prsih odpel

grad je zopet z nama obdan
primeva sonce in ustaviva dan
pobožam obraz, tvoj nasmeh me gane
pijeva črni čaj z mlekom, okus v nama ostane

s pogledi, objemi odtajava led
riševa na ulicah najino sled
otroški vrvež je tišji, dotika se reke
zvezda poljubi lunine veke

besede so čutne, med njimi tišina
ulične svetilke ugaša milina
naslonjena ob majave mestne oboke
trgava in lepiva najine boke

sheeba