V novi pesmi je neslišna.
Ko se s peno v noč izliva,
tiho, tiho v sebi skriva
mehke črte podrejene,
tople kroge zamejene,
bele vzorce v težkem mraku,
sled moherja v sivem tlaku.
Neko nespoznavno stanje,
blag nemir brez vzorca. Sanje.

Verzi niso v odo zrasli.
V vmesju nad portali ždijo,
vse razmazke posvetlijo,
tkejo zanke v drugi bali.
Ni še čas, da v rimo dali
bi mehurčkaste premike -
moje zdrse, tvoje slike ...
Čaka na prelom, obrate,
pordečena misel nate.

Lidija Brezavšček - kočijaž