V množici ljudi se izgubiva
tako jaz kot tudi ti.
Najbrž zaradi neposebnosti.

Jaz na vrhu ene ti pa druge gore.
Vpijeva, kričiva si besede ljubezni.

Ko pa sva si blizu, besede mirno zazvenijo
in se z vetričem tiho v noč izgubijo.

In ko sva si tako blizu,
da bližje več ne gre,
sploh ne govoriva več.
Brez besed, le s pogledom,
si poveva vse.

Tako se z združitvijo dveh
neposebnih duš,
ki se prične s pogledom,
nadaljuje s šepetanjem,
konča pa s krikom,
rodi nekaj res posebnega-
LJUBEZEN?!?

Kala