Sedela sva za hišo na klopi. Spomnim se.
Šlo ti je kot po maslu. Letelo ti je, kot leti orel,
ki reže zrak z enim zamahom razširjenih kril, drvijo
smučke po ledeni strmini, tečejo brzice najhitrejših
vod na svetu, lovi harpuna v kristalni vodi, šumijo
slapovi rek. Za tiste čase so bili tvoji pospeški
neulovljivi, kot je neulovljiv atlet v elementu meta
kladiva, bati v zagonu motorja na dirki formule 1.
Ja, letelo ti je, letelo, letelo.
Sedim za hišo na klopi. Spomnim se.
Vsul se je najgrozovitejši
plaz z Alp, toča iz neba, motorist na spolzki
cesti, grmeli so valovi in jambori na morju, dvigoval se je mulj
v skaljeni vodi, padla je tema na Sečoveljski kanal in
soline.
Vsulo se ti je.
Tako sem ostala brez tebe.

Mojki