ajatutaja punčka ne sniva
krokar kroži, duše odkriva
pod odejo se skriva, dih šelesti
luna sameva, čaka, molči
gobavci se plazijo po mojem hrbtu, Sofija
v možganih se vibasto vrtinči skisani žolč
srce se razliva prek hrastovih sodov
v žilah je ujma, blato in smog
noge so težke, ne najdem varnega doma
se roka ob gnoju spotika, je hroma
gospodar zaukaže, naj usta prekrije težka zavesa
in veke do krvi kalna solza pretresa
spletajo se skice v moji glavi
ko sonce zapira srce v daljavi
povej mi, zakaj mora punčka izmeriti samoto
lažje bi bilo luni ubiti nevidno lepoto
ajatutaja punčka ne sniva
krokar kroži, duše odkriva
pod odejo se skriva, dih šelesti
luna sameva, čaka, molči
Giselle, pusti zidove, odpri skrinjo
notri boš našla staro babičino pinjo
po prečuti noči, ko so sklepi razboleli
in je duša raztreščena na vse strani
bova naredili sladkega masla
in ga mazali na ajdov kruh
poslušali bova rosne kaplje
izjokali žalostne oči
se plazili z grozdnimi viticami v temi
odklenili bova duri, spustili kadilo na plan
in zakopali hude sanje daleč stran
a tam v snegu zame lučka tli, Sofija
to ni krokar, oblečen v bršljan
je mehka topla ptica
ki ob mojem dotiku zardi v lica
in za naju je pomlad sredi zime
čas, ki ga v času ni
cvetje nikoli ne ovene
in še najbolj suha veja vzbrsti
zaigra frula in gospod Eliot pod težo molčečih zvonov zapoje
ajatutaja punčka ne sniva
krokar kroži, duše odkriva
pod odejo se skriva, dih šelesti
luna sameva, čaka, molči
čas obstane,
se zvon zamaje
vrvi razplete
da bi le prišla od tod
sheeba