PREVOD Breza: INTIMA
INTIMA
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika,
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika,
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
- 11. 01. 2010 ob 19:20
- Prebrano 910 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 255
- Število ocen: 6
