Temna noč, prižgane zvezde,
Mesečina svetla, bleda.
Le odsev srebrne breze
In pogled nem, ki tja gleda.

In sprehaja se vizija,
Po srebrno lepih brazdah,
Bujno dela domišljija,
Ker je glava votla, prazna.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Tanek film, mehak kot svila,
Čez vizijo nežno pada.
Tam podrobnosti razkriva,
Um vpija, da ne strada.

Vse, kar vidi, absorbira,
V mislih skupaj sliko zbija.
Drobec z drobcem reagira,
Um se prepusti, ker prija.

Zdaj počasi ta praznina
Polni s tihim se potokom.
Kjer bila je le sivina,
Zdaj je jezero z otokom.

Voda hladna je, a vreje,
Ohladi razbeljeni pogled,
Otopeli um zagreje,
Da je zmožen zaživet.

A trenutek le občutek traja,
Jezero že koj usahne.
Le za hip pogled je raja,
Ta, ki um zaspan izpahne.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Še je noč, a kje so zvezde?
Luna za oblak se skrije.
Nič srebrne ni več breze,
Tu le deblo staro gnije.

Misli zdaj dovolj pretoka,
Pogled ponesejo drugam,
Najdejo oči potoka,
Ki se zdi mu nekam znan.

-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-

Oči avtističnega so otroka,
Gledajo Mamin pogled,
Ki od sreče kar zajoka,
Kakor jočem jaz poet.

-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-

Weirdness