Sofija, se še spominjaš dneva, ko sem prijokala domov iz šole
in zalučala očala v grmovje, jih ponovno poiskala
in jih poteptala na s kamenjem nasuti poti
ja, Giselle, kot bi bilo danes
bila so hecna na tvojem pegastem obrazu
in zmerljivke si težko nosila
tvoja ramena še vedno razpreda pajčevina
saj niso bila le očala, Sofija
tudi oblačila, ki sem jih nosila, so cvrčala
in punce brez srca in čuta, prelite s žledom
le včasih so priletele kot vešče k svetlobi in se grele
spominjam se, Giselle, a sedaj je soba svetla
z mehkimi rokami lega na zavese tih večer
le tam za tvojim oknom preži tesnoba in nemir
pojdiva, greva zdaj na sneg, med dremajoče snežinke
narediva sanjskega snežaka z rdečo kapo in modrim šalom
v roke mu potisniva metlo in za nos korenček
in opolnoči naju gospod Eliot popelje na odprto polje
kjer bova slišali glasbo nežne piščali in majhnega bobna
in zaplesali bova okoli kresa, se pogreli
skočili bova skozi plamene, da predramiva zrno v zemlji
ki ohranja čas, ples in letne čase
tke čas molže in čas setve
plete čas moškega in čas ženske
vse do svita, ko se nov dan naznani
in takrat, Sofija, pobožam puhaste peruti
z angelom v pljučih, da moje nosnice zatrepetajo
omočim ustnice, ki skrhajo fragmente
in z jezika uide kot kirurški rez ostra in mamljiva
beseda in barva postane prava
gledam obraz v ogledalu
veke in svetle obrvi
blažen pogled in majske oči
približuje se telo, ki prijetno diši

a laži ostajajo laži ... kljub stisku rok ... poglej me ... sonce zahaja ... zbogom

sheeba